OK, DANES KO TO PIŠEM, JE SAMO ZANIMIV POGLED NA MOJE PRETEKLE IZBIRE, VSE KAR JE BILO SEM IZBRALA JAZ. SLIŠI SE HECNO AMPAK TI NE VEŠ KAKO OSVOBAJAJOČE JE TO, SAJ V TEM NI VEČ SODB DO DRUGIH, DO SEBE. ODPREŠ SI PROSTOR MOŽNOSTI, VIDIŠ V VSEM PRILOŽNOSTI, DA RASTEŠ. PADCI NE POMENIJO NEGATIVNO, SO SAMO PRILOŽNOST ZA RAST, ZA ZORENJE, ZA PRIDOBITEV VEČ ZAVEDANJA. SITUACIJE, KI SI JIH IZBIRAŠ, NISO PRAVILNE ALI NAPAČNE, SAMO SO. JA AMPAK VEŠ, JAZ TUDI NISEM TAKOJ TO DOJELA. NI MI BILO JASNO. KAJ? SEM SI REKLA. DOLGO SEM ŽIVELA UJETA V SEBI PREPRIČANA IN S POGLEDOM, OH JOJ, PA KAKO SEM SE RODILA V TAKI DRUŽINI? ZAKAJ JAZ? PRIMERJALA SEM SE Z DRUGIMI IN NEVOŠČLJIVO USTVARJALA IDEALE V DRUGIH. AMPAK VSA PREHOJENA POT JE RAST, JE POT OPOLNOMOČENJA, JE POT KI TE PELJE… GLEJ TAKO NEKAKO JE BILO V MOJI SITUACIJI.

Sem Iza. Rojena 21.6.1986. Mami Sonja, pred mojim rojstvom enkrat poročena, v prvem zakonu ena hčerka Helena, se pravi moja po pol sestra, nato ločena. Moj oče Alojzij, pred in v času mojega rojstva, otroštva poročen z drugo ženo (ne mojo mamo), dve hčerki iz tega zakona, se pravi moji dve po pol sestri. Če razumete, izberem si starša, ki na pol živita skupaj, mama zanosi z mano, oče še vedno živi pri svoji ženi. Ko se rodim, se preseli k nam (v bloku živimo jaz kot majhen dojenček, mami, oči in po pol sestra po mamini strani).

Za moje starše, okolico velik občutek sramu, v smislu kako sem se rodila dvema odraslima, ki nimata »poštimanih« življenj. Za to resničnost to ni zgledno. Živeti na koruzi. Kaj, celo biti poročen kot je bil moj oče in imeti z drugo žensko otroka. Ampak nekaj mi je pri tem fascinantno: v času osemdesetih let mi dasta tako redko, nenavadno ime. A ni zanimivo? Ja in bivam v tem okolju. Spomnim se, da je mami večkrat rekla, da me je pazila sestrica. Imela je namreč 14 let, ko sem se rodila. Kljub temu, da so rekli, da si je želela bratca, sestrico in nato dobila mene, je bila velikokrat ljubosumna name. Zakaj? Tak odnos sva si izbrali. Po očetu pa sem tudi imela dve sestri, ena je 17 ena pa 18 let starejša od mene. In zgodi se še ena čudna reč. Žena (takrat je še bila, kasneje, pri mojih prib. 20 letih se oče loči) od očija me sprejme za »svojo«. Od enega leta naprej hodim k njim na počitnice v varstvo. Pri moji prvi svečki se namreč oči preseli nazaj k tej ženi in mamo zapusti.

V tem obdobju prevzamem veliko maminega občutka zapuščenosti nase. No in jaz zanimivo zelo rada odhajam k tej ženi. Imela sem namreč veliko svobode in možnosti, da sem kreativno bitje. Spomnim se, da sem se lahko igrala kar sem si želela, ta očijeva žena je sedela poleg mene in po tem mi ni bilo treba nič pospraviti. Spala sem lahko pri njej do kadar sem želela in šla sem spat tudi pozno. To mi je bilo uau. Pri mamici pa tega ni bilo. Vedno sem morala čakat in čakat kdaj bo imela čas zame. Razen ena situacija je bila meni ustrezna. Z mami sva odhajali na obisk k eni družini s tremi deklicami. Tam se mi je zopet zazdelo, da sem lahko otrok z neskončnimi kreativnimi zmožnostmi. In rada sem ostala pri njih čez noč in z najstarejšo Ano sva pazili mlajši sestrici. Na tem mestu, s temi deklicami, sem vedela, sem prejemala informacijo, da želim delati z otroki. In ko sem bila stara 6 let, dobim tudi prvega nečaka; najstarejša sestra dobi sinčka. Dojemala sem ga kot bratca, veliko sem se ukvarjala z njim, želela sem ga previjati, ga vozit z vozičkom, igrala sva se skupaj, spala sva skupaj kadar sem bila pri sestri na počitnicah. Zanimivo. Sestra in v nadaljnje tudi drugi dve sestri, mi dajo priložnost, da imam navezo, stik z majhnimi otroci. Do svojega 22 leta dobim pet nečakov in eno nečakinjo. Veliko sem si želela biti okrog njih, z njimi. Le zakaj?

Odraščam tako do šole. Takrat se spomnim, prileti še ena pošiljka pogledov iz šolskega prostora, ves čas se mi je zdelo, da kažejo s prstom za mano, glej to je ta Izza. Ampak po drugi strani sem imela nekaj v sebi, da sem bila večini ljudi všeč, ali pa sem se celo trudila, da sem jim bila všeč, tudi zaradi zaznavanja situacije, potrebe po sprejetosti. Zanimivo. Ena velika prelomnica je bilo tudi zgodnje odkritje, da imam sivo mreno in v prvem razredu sem bila operirana na obeh očesih. V tem je bila velika prisotnost strahu mame, občutek tudi krivde (saj je imela sivo mreno tudi ona in njen oče).

Glej, skozi to situacijo sem danes ozavestila, da je bilo to takrat stanje, ki sem si ga izbrala, nisem želela gledati take »slike« življenja, tudi od prednikov nazaj in siva mrena je bila priložnost, da nekaj ozavestim, spremenim, imam možnost drugačnega pogleda. A ni to super?

Nato se zgodi, da se mama in oče pri mojih 11 letih (čas najstništva) odločita, da gremo živeti mi trije skupaj. Oče kupi vikend v eni samotni vasici, v drugi občini. Sestra ostane v tem stanovanju kjer smo živele skupaj, jaz z mami odidem k očiju. Uh, enega upiranja. Ok, omogočita mi, da šolanje nadaljujem v kraju kjer sem živela prej, mami me vsak dan vozi v šolo, 20 km daleč, prednost je bila ta, da je imela ona službo v tem kraju. Pojavi pa se še, da kot najstnica želim hoditi ven, se družiti s sošolkami, prijatelji, pa tako oddaljena od njih. Dogaja se veliko uporov. Ampak nekje pa sem zaznavala, da mi ta samotni kraj omogoča prostor za sanjarjenje, razmišljanje. In oče mi hitro omogoči izpit za avto in mi podari avto, svobodo.

Situacija v prvem letniku srednje šole me še pripelje do novih, zame vedno zanimivih, privlačnih možnosti. Zbolim in zdravniki ne najdejo diagnoze. Po operaciji slepiča sem začela omedlevati in noge so bile čisto nestabilne. Ko skoraj ni več videti pomoči, me mami odpelje v Gorico. Tam imajo njeni sorodniki center; takrat se ukvarjajo z reikijem in drugimi tehnikami čiščenja čustvenih blokad. Uau, odpre se mi svet novih možnosti. Takrat bi kar bila, ostala tam. Toliko sem zaznala skupnega z mano; nekaj kar je neoprijemljivega, pa deluje. Velikokrat sem se vračala k tem sorodnikom, na delavnice. Velikokrat je bila z menoj mami. Je namreč zelo odprta za drugačne možnosti. In hvala mami, to so bila velika vrata v svet rasti. In zanimivo, večkrat še v življenju sem si skreirala situacijo, bodisi čustveno, bodisi na telesu, da sem prišla do raznih »čudnih« ljudi, ki so se ukvarjali z drugačnimi zdravljenji, t.i. alternativci. To je bila vedno nova priložnost za rast. No, pa ne, da sem takrat tako priznavala sebi. Takrat sem se počutila v vlogi žrtve, izbrala sem pomilovanje drugih, to mi je celo ustrezalo. Ampak to so koščki mozaika. Samo so. Odvisno s katerega zornega kota gledaš v danem trenutku.

Končala sem srednjo vzgojiteljsko šolo, nato pedagoško fakulteto, se poročila, do danes so v naši družini trije otroci. Spomnim se, ko se je rodila prvorojenka, kako sem bila v času nosečnosti trdno prepričana in imela začrtana pričakovanja kako bo. Kar smeji se mi. Potem pride rojstvo in vsa pričakovanja, projekcije kako je z dojenčkom, se mi razblinijo. Pahne me v novo vlogo, novo situacijo. Z možem oba zbegana, veliko stvari naju je z novim bitjem presenetilo, šokiralo. Kaj narediti zdaj, ko joče in ne neha jokati? Panika. Kaj je to? Poskusiš vse možno …. Ja in s tem ko poskušaš vse možno, rasteš. Otrok pride, da te dregne tam, kjer imaš sam največ priložnosti za dvig lastnega zavedanja. In to se mi zdi super. Vedno sem bila tudi tako naravnana, da ko je prišla ena neugodna situacija, sem iskala rešitve, možnosti, kaj še lahko, kako lahko drugače.

Tudi v službi, pri delu z otroki, mi je samo s študijem in tem kar sem videla, da delajo drugi v vrtcu, premalo, nekaj več se mi je zdelo, da me vabijo otroci, da jim dam. Šla sem študirati Montessori pedagogiko. V tem sem odkrila, da je otroku ponujene več svobodne izbire, kaj lahko izbere zase in kako jaz samo preko okolja, ki ga pripravim njemu primerno, stopim v ozadje in mu odprem pot v svet odkrivanja, raziskovanja lastnih potencialov. Naučila sem se preko Montessorija spuščati bariere zaupanja. Začela sem zaupati, da otrok veliko zmore sam, jaz mu le pripravim okolje, ki to njemu omogoča. To me je povezalo, približalo z otroci doma in v službi. Zanimivo, v vrtcu, kjer sem delala, je večina sodelavk vsaj kanček pristopa prenesla v svojo skupino. Sodelavke smo delale v skupnem duhu, da so otroci čim bolj lahko samostojni, da imajo svoj prostor možnosti, izbir. Uau, res super. In tukaj hvala tudi ravnateljici, da je bila pripravljena to dopustiti. In, ko sem tudi doma pripravila okolje za moje tri otročke, da so imeli v domu vsaj približno pripravljeno okolje, ki je njim prijazno, so to vrnili, pokazali z zadovoljstvom, samostojnostjo, umirjenostjo.

Skupaj rastemo. Danes za še več dopuščanja odkrivam svet zavestnega starševstva, uporabljam Accessova orodja. In res raznese me od navdušenja, ko se postavim vase in si danes priznam: vsa prehojena pot je pot učenja, rasti. Manj kot je sodb do časarkoli, kogarkoli, več se odpira možnosti. Pomisli? Kaj se zgodi, če starše obtožujem za situacijo v kakršni sem se rodila? Meni to, da izberem dramo, se vrtim v lastnem krogu zamer, samosmiljenja in tega, da se za to ne morem premakniti kamorkoli drugam.

Darilo je to, da smo danes starši z drugačnimi priložnostmi. Imamo možnost, da vidimo za kaj, kaj in na kakšen način je prišel otrok v naše življenje. Kaj nas želi naučiti? Kaj moramo mi kot odrasli, starši ob tem otroku ozavestiti. In to je meni uau. In ta zgodba ni zaključek tega kar vem, znam, se zavedam, je samo trenutek, točka na kateri se nahajam. Z mnogimi ljudmi okrog sebe rastem, se opolnomočam, vsak je lahko priložnost, darilo za to. Hvala staršem, hvala sestram, hvala možu, mojim trem otrokom, moji coachinji Aniti, coachinji Špeli, sorodnikom, prijateljicam, bivšim sodelavkam, ja vsem, ki ste prisotni v mojem življenju.